CEPLJENJE

Spoštovani prof. Riccardi,

 

vaše nedavno javno zagovorništvo stališč o otroškem cepljenju nas je spodbudilo k pisanju tega pisma, saj bi želeli pojasniti nekatere vidike, ki si zaslužijo poglobljeno predstavitev in jasen razmislek.

 

Dandanes noben zdravnik z mero zdravega razuma in strokovnim znanjem ne sme nasprotovati otroškemu cepljenju, saj vendar vsi poznamo koristi te zdravstvene prakse.

 

Večletno vsakodnevno proučevanje znanstvene literature, s katero smo dokumentirali tako znanstvene kot poljudne trditve in publikacije, nas je privedlo do poglobljenih spoznanj o koristnosti in hkrati tudi o omejitvah cepiva. Teh 35–40 let specialistične medicinske prakse – ne prenagljene, ampak z opazovanjem in poslušanjem bolnih otrok, nam je z upoštevanjem njihovih izrečenih in prikritih sporočil ter s pomočjo pripovedi staršev odprlo pot do spoznanja škodljivih učinkov cepljenja otrok.

 

Po dolgotrajnem in natančnem opazovanju cepljenih in necepljenih otrok smo namreč ugotovili, da so slednji nedvomno na splošno bolj zdravi, manj podvrženi nalezljivim boleznim, predvsem boleznim zgornjih dihalnih poti, črevesnim boleznim in kroničnim boleznim, nevrološkim in vedenjskim obolenjem, so pa tudi manjši porabniki zdravil in manj potrebni zdravljenja nasploh.

 

Lahko se torej zgodi, da se ugotovitev ne nanaša samo na patologije, povezane s cepljenjem, ampak na splošno zdravstveno stanje otrok, saj namreč verjamemo, da je to cilj in dolžnost vsakega zdravnika. Čeprav to dejstvo izhaja iz vsakodnevnih kliničnih izkušenj, smo pripravljeni na sodelovanje v raziskavi, ki jo organizira vaš inštitut in ki na najbolj dosleden način primerja zdravstveno stanje v celoti cepljenih otrok z nikoli cepljenimi otroki.

 

Glede neželenih stranskih učinkov, ki jih povzroča cepivo, se ne sklicujemo le na resne, tiste s smrtnim izidom ali hudo izčrpavajoče, ki se občasno lahko pojavijo in jih ni mogoče zanikati. Sklicujemo se na mnogo številnejše neželene učinke, ki se v cepilni praksi zdijo stranski in so posledica vse prej kot nepomembne spremembe imunosti novorojenčkov oziroma nasploh imunološko nezrelega organizma.

 

Prav to so skrb vzbujajoče posledice cepilne prakse, saj opažamo, da se pri velikem deležu otrok po cepljenju poviša telesna temperatura (to je značilen odziv imunskega sistema na zunanji poseg v telo), spremenijo se običajne prebavne funkcije in/ali bioritem (izraz večsistemskega odziva), postanejo bolj razdražljivi, nestrpno jokajo in pojavi se nazadovanje nekaterih že pridobljenih veščin (kar priča o tem, da je prišlo do dražljaja v osrednjem živčnem sistemu).

 

Ti dokazi, ki jih vsak pozoren zdravnik in opazovalec lahko opazi, seveda ne pri vseh, ampak pri nekaterih pred kratkim cepljenih otrocih, so razlog, da dvomimo o neškodljivosti ne toliko enkratnega cepljenja, temveč predvsem v način, kako danes izvajamo pediatrično cepljenje.

 

Splošno znano je, da normalno delujoč imunski sistem zaustavi mikrobe pred vdorom v telo. Vemo, da obstaja bistvena interakcija med s patogeni povezanimi molekulskimi vzorci in bakterijami s toličnimi receptorji. Stimulacija slednjih aktivira signalno pot, ki vključuje indukcijo protimikrobnih genov, protivnetnih citokinov (IL-1β, TNF-α, IL-6) in prostaglandinov, ki povzročijo aktivacijo imunskega sistema, medtem ko parenteralna inokulacija cepivnih antigenov povzroči imunsko zatiranje (četudi skoraj vedno le začasno).

 

Splošno znane so neznanstveno dokazane trditve, da lahko novorojenček pride v stik z veliko več bakterijskimi in virusnimi antigeni prek sluznice kot s cepljenjem. A pri tem pozabljamo, da vrste cepiva, na katere se sklicujemo, popolnoma presegajo telesne fiziološke ovire otrok in neposredno vstopijo v cirkulacijo.

 

Prav tako lahko beremo poenostavljene trditve, da je cepivo popolnoma varno, pri čemer niso upoštevane številne prepovedi trženja mnogih vrst cepiva in številni smrtni primeri, do katerih je prišlo nekaj ur po uporabi cepiva, o čemer so poročali v publikacijah.

 

Četudi spregledamo zgoraj navedeno, ne moremo spregledati, da v sedanji praksi cepljenja vlada precejšnja zmeda, ki je povod za mnoge burne znanstvene spore tako zaradi posledic, ki jih cepivo pusti na imunskem sistemu, kot tudi zaradi sistema sedanje cepilne prakse, ki temelji na množičnem zdravljenju in predvideva uporabo enakega cepiva pri vseh otrocih pri isti in zelo zgodnji starosti, ne da bi pri tem upoštevali družinsko in osebno ozadje, zdravstveno stanje otrok in življenjsko okolje.

 

Verjamemo, da bo v prihodnje v medicini, ki ji vsak zdravstveni delavec pripomore majhen, a dragocen prispevek, uvedena primarna preventiva, ki pa zagotovo ne bo temeljila na uporabi zdravil, ampak na ustrezni higieni (prehranski, gibalni, psihološki, družbeno-kulturni itd.) in na ukrepih za varovanje in obnavljanje okolja. Prav to se nam zdi nujno in menimo, da bi vi in vaša ustanova morali sprejeti takojšnje ukrepe, ki so v tem trenutku pomembnejši od cepljenja.

 

Uvodne ugotovitve

 

1. Cilj preventivne medicine je zaščititi otroke pred boleznimi s potrjeno neškodljivim zdravljenjem (primum non nocere), torej brez izpostavljanja otrok kakršnemu koli farmakološkemu tveganju.
    

2. Sodobna farmakologija – razen za izredne razmere – ne vključuje zdravil, ki bi jih bilo mogoče izdajati na splošno, brez recepta in brezpogojno ter nesorazmerno celotni populaciji, in to brez ustrezne obravnave posameznika za zagotovitev prilagojenega zdravljenja in pravilne ocene razmerja med pozitivnimi in negativnimi učinki.
    

3. Cepivo je zdravilo in kot tako ima indikacije, ne indikacije in kontraindikacije, zato zagotovo lahko povzroči tudi neželene učinke.
    

4. Če se cepivo uporablja pravilno in je prilagojeno posameznikom, je lahko zelo koristno za zmanjševanje verjetnosti okužbe z nalezljivimi boleznimi.
    

5. Trenutna italijanska zakonodaja določa štiri obvezna cepljenja otrok (adsorbirano cepivo proti davici, tetanusu, otroški paralizi in hepatitisu B), vendar se jih v vsakodnevni praksi predpisuje sedem, in to brez dodatnih pojasnil in možnosti za pritožbo.
    

6. V sedanjih družbenih in zdravstvenih razmerah naše države se zdi, da ni niti potrebno niti nujno, da bi se v prvih mesecih življenja, ko je imunski sistem popolnoma nezrel in se zato zlahka poruši, zatekali k množičnemu cepljenju s sedmimi tipi sodobnega cepiva. Dejstvo je, da v skoraj nobeni zahodnoevropski državi ni obveznega cepljenja, temveč obstaja zgolj priporočeno cepljenje. Od skupno 29 evropskih držav (27 članic Evropske unije ter Norveška in Islandija), jih 17 nima predpisanega obveznega cepljenja (skoraj vse zahodnoevropske države ter Estonija in Litva); med zahodnoevropskimi državami imata obvezno cepljenje le Italija in Grčija (s štirimi predpisanimi cepljenji) ter Francija (s tremi cepljenji).
    

7. Otroci so danes imunsko šibkejši od vrstnikov pred nekaj desetletji, in sicer iz več razlogov: vse večje število bolezni ali slabega zdravstvenega stanja staršev; prehransko revnejša in bolj neurejena prehrana; bolj onesnaženo okolje; preprostejša uporaba farmakoloških zdravil tako pri materi med nosečnostjo, med porodom in/ali med dojenjem kot tudi pri novorojenčku, večja pogostost carskih rezov itd.
    

8. Aktualna znanstvena literatura potrjuje klinične dokaze, da večje kot je število sočasno prejetih vrst cepiva in mlajši in/ali prezgodaj kot je rojen otrok, večje so nevarnosti neželenih učinkov.
    

9. Trenutno znanje o imunologiji parenteralnega cepljenja novorojenega otroka, starega nekaj mesecev, s sedmimi vrstami cepiva antigenov ne šteje za racionalno tudi zato, ker se v naravi hkrati nikoli ne pojavi sedem nalezljivih patologij. To pomeni, da organizem ni pripravljen na obvladovanje takega pojava.
    

10. Ker obstaja otroško cepljenje z več vrstami cepiva, ne razumemo, zakaj ni torej tudi možnosti cepljenja z enim cepivom. Ni jasno, zakaj se je na primer ženska, ki se pred morebitno nosečnostjo želi cepiti proti rdečkam, primorana cepiti tudi proti ošpicam in mumpsu (cepivo MMR).

11. V znanstveni literaturi, zlasti v ZDA, trenutno poteka burna razprava o razmerju med tveganjem in koristmi trivalentnega cepiva OMR (proti ošpicam, mumpsu in rdečkam) z živimi omiljenimi virusi ter o koristih in učinkovitosti cepiva proti HPV (proti humanemu papilomskemu virusu).
     

12. Cepivo proti HPV se je tržilo že veliko pred zanesljivimi dokazi o njegovi zmožnosti zmanjšanja tveganja za raka na materničnem vratu, do danes pa so na voljo le statistične ekstrapolacije o njegovi resnični zmožnosti za preprečevanje tumorja (vsekakor vemo, da lahko zaščiti le od 2 od 13 virusnih genotipov z visokim onkološkim tveganjem). Poleg tega primanjkuje podatkov o dejanskem razmerju med tveganjem in koristnimi učinki aktivne farmakovigilance po uporabi cepiva pri deklicah, starih od 11 in 12 let (zato so cepljenje v nekaterih državah iz previdnosti ukinili, v Franciji, Španiji in Italiji pa je na stotine zdravnikov podpisalo zahtevo za prekinitev cepljenja).
     

13. Zadnje čase so začeli cepivo proti gripi priporočati tudi otrokom, mlajšim od enega leta, čeprav so znani znanstveni dokazi, ki podpirajo njegovo učinkovitost in razmerje med tveganjem in koristmi, zelo maloštevilni, šibki in vprašljivi, in sicer tako za cepljenje otrok kot odraslih.
     

14. Pri nedonošenčkih ali dojenčkih, ki v prvih mesecih življenja kažejo znake akutne bolezni; še vedno trpijo zaradi akutne nalezljive bolezni ali so jo pred nekaj tedni preboleli; dojenčki, ki so prejeli zdravila, ki dražijo njihov imunski sistem (antibiotiki, kortikosteroidi in/ali druga imunosupresivna zdravila) v prvih mesecih življenja; so prestali operativni poseg v splošni anesteziji; imajo imunske spremembe; so otroci staršev z imunskimi ali presnovnimi boleznimi; doživljajo intenziven duševni stres ali so v katerem koli drugem zanje neuravnoteženem položaju, je njihov že tako ranljiv in šibek imunski sistem izpostavljen še večjemu tveganju zaradi cepiva.
     

15. Neželeni učinki cepiva niso odvisni samo od njegove antigene učinkovine, temveč tudi od toksikoloških komponent (adjuvansov in konzervansov). Splošno je znano, da dolgoročna neškodljivost parenteralne uporabe enkratnega ali med seboj povezanega cepiva pri dojenčkih ni bila zadostno dokazana, medtem ko obstajajo znanstveni dokazi o toksičnosti in nevarnosti nekaterih od njih, in sicer tako in vitro (poskusi, ki potekajo v nadzorovanem okolju zunaj živega organizma) kot pri laboratorijskih poskusih na živalih in ljudeh. Poleg tega je znano, da čim mlajši kot je otrok, večji delež antigena je potreben za aktiviranje imunskega odziva.
     

16. Žal se pri nas praksa poročanja o domnevnih neželenih učinkih zdravil in cepiva izvaja zelo slabo in je v nekaterih primerih premalo poznana ali celo ovirana, zato ta poročila podcenjujemo tako kvantitativno kot kvalitativno.
     

17. V primerjavi z drugimi evropskimi državami k nam že več let prihaja veliko priseljencev iz držav, ki niso članice Evropske unije, ta podatek pa prepogosto sproža neutemeljen preplah. Selitveni pojav, ki je v Evropi prisoten že desetletja, ni nikoli sprožil širjenja otroške paralize ali davice, in to celo v državah, ki imajo nizko precepljenost, kot je na primer Avstrija (približno 85-odstotna precepljenost; podatki Svetovne zdravstvene organizacije in Unicefa). V nasprotju s tem pa je znano, da so lahko priseljenci zaradi negotovih življenjskih razmer, v katerih so se znašli, nosilci številnih drugih bolezni, kot so tuberkuloza, garje, salmonela itd.
     

18. V zadnjih tednih se je v Italiji veliko govorilo o propadu cepljenja, vendar smo ob preverjanju podatkov v Epicentru opazili, da je povprečno zmanjšanje precepljenosti zelo majhno (Priloga 1).
     

19. Poleg tega ne pozabimo, da je 95-odstotna stopnja precepljenosti cilj, ki ga določa nacionalni razpored cepljenj, ne pa tudi znanstvena literatura. Primer: v knjigi Cepiva Stanleyja A. Plotkina, Walterja A. Orensteina in Paula A. Offita s predgovorom Billa Gatesa (avtorji, za katere je znano, da se zavzemajo za cepljenje) so navedene najnižje meje precepljenosti za vsako nalezljivo bolezen, ki jih je treba doseči v zahodnih državah (tako imenovana kolektivna imunost). Iz preglednice (Priloga 2) je jasno razvidno, da je meja pri 95 odstotkih popolnoma neupravičena in zato ni skrb vzbujajoča.
     

20. Trenutni epidemiološki podatki o otroški paralizi kažejo, da padec precepljenosti pod mejo 95 odstotkov ne ogroža populacije s širjenjem nalezljivih virusnih bolezni (glej podatke Avstrije, Bosne in Hercegovine ter Ukrajine). V številnih državah, ki pripadajo ameriški in pacifiški regiji, po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ni prisotnosti poliovirusa, čeprav je precepljenost nižja od 95 odstotkov. Poleg tega je odstotek zgornje meje rezultat statistične ocene in ima zgolj okvirno vrednost.
     

21. Danes živimo v okolju, ki je s toksikološkega vidika zelo onesnaženo. Znanstvena literatura zadnjih nekaj let povezuje onesnaževanje s številnimi otroškimi nevropsihiatričnimi, presnovnimi in degenerativnimi patologijami, ki se vedno tičejo imunskega sistema, nanj pa lahko v veliki meri vpliva tudi prezgodnje in preštevilno cepljenje, ki kot »kaplja čez rob« sproži obolenje.

 

 

Predlagamo

​

1. Cilj vsake zdravstvene obravnave mora biti vedno njena prilagoditev posamezniku, njegovim osebnim, prehranskim, družinskim, okoljskim in družbenim značilnostim. Z novimi medicinskimi raziskavami želimo še bolj prilagoditi terapijo posameznemu pacientu. Učinkovitejša zdravila je mogoče iskati tudi na podlagi posameznikovega genoma.
    

2. Starši so kot prvi odgovorni za zdravje svojih otrok. V okviru aktualnih in vsesplošno sprejetih družbenih vprašanj demokratizacije medicine, svobode terapevtske izbire, sodelovanja pacienta z zdravnikom pri terapevtskem aktu in obvezne narave zavedanja, torej o informiranem soglasju pacienta, bi morali biti starši v celoti obveščeni o resnični potrebi določenega cepiva in vseh njegovih pozitivnih in negativnih učinkih. V to dejanje in odgovornost bi morali biti vključeni tudi družinski pediatri in lokalne zdravstvene ustanove.
    

3. Za resnično varovanje zdravja je skladno z italijansko ustavo nujno, da tisti, ki delajo na področju javnega zdravja, nimajo kakršnih koli navzkrižnih interesov.
    

4. Ker se je Italija prilagodila standardom cepljenja, ki se trenutno uporabljajo v vseh družbeno in kulturno podobnih evropskih državah (kot na primer Združeno kraljestvo, Nemčija, Avstrija, Španija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Švedska, Portugalska), verjamemo, da bi bilo nujno treba odpraviti tudi obvezno cepljenje. Spremenjeni družbeni in zdravstveni pogoji ter večja ozaveščenost, odgovornost in zrelost sedanjih in prihodnjih generacij staršev zagotovo omogočajo vzpostavitev sodobnejše in farmakološko racionalnejše preventivne medicine – torej personalizirane glede na biopatografske in okoljske značilnosti otrok oziroma cepljenih posameznikov. Poleg tega bi takšen pristop zagotovo zmanjšal tveganje za neželene učinke cepiva.
    

5. Družinski pediater bi moral pred cepljenjem opraviti podrobno anamnezo staršev, bližnjih sorodnikov in samega otroka, pri tem pa upoštevati dejavnike, ki vplivajo na njihovo zdravje, družbeno-okoljske razmere na ozemlju, kjer živijo, ter tudi druge razmere, kot so delovne, ekonomske, prehranske, toksikološke in psiho-vedenjske razmere otroka in družine.
    

6. Družinski pediater bi moral pred cepljenjem previdno izključiti domnevne kontraindikacije cepiva in po svoji presoji otroka napotiti v laboratorij, da preiščejo njegovo imunsko in prehransko stanje. Največ pozornosti bi bilo treba nameniti proučitvi morebitnih vnetij.
    

7. Otrok mora biti v trenutku cepljenja vedno popolnoma zdrav – tako fizično kot psihično.
    

8. Zdravnik, ki opravi cepljenje, lahko to stori šele, ko izključi morebitna hujša trenutna ali pretekla obolenja ter prisotnost kakršnih koli kontraindikacij in po skrbnem pregledu cepljenca. Otrok ima pravico do najboljše oskrbe.
    

9. V skladu z veljavno zakonodajo mora biti zagotovljena možnost izvajanja samo štirih obveznih cepljenj.
    

10. Za zmanjšanje tveganja neželenih učinkov cepiva bi bilo treba pri otrocih začeti cepljenje po šestem mesecu življenja. Poleg tega je lahko v izrednih okoliščinah potrebna prilagoditev, in sicer s predčasnim ali poznejšim cepljenjem. Zato bi bilo nujno, da bi lahko cepili s posameznim cepivom naenkrat (ne samo štiri obvezne vrste cepiva, predpisane s strani države, ampak vse, še posebno cepivo proti rdečkam). Tak način cepljenja bi pripomogel k najvišji možni stopnji terapevtske prilagoditve posamezniku.
     

11. Da bi starše spodbudili k večji ozaveščenosti in odgovornosti do prakse cepljenja, ki se izvaja na njihovih otrocih, bi morali od zdravnika, ki otroke cepi, prejeti tehnične obrazce cepiva, da bi se lahko seznanili z lastnostmi, kontraindikacijami, toksikološkimi sestavinami in neželenimi učinki katerega koli zdravila, ki ga bo otrok prejel, saj bi tako lahko hitreje poročali o kakršni koli neželeni reakciji ali učinku. Zdravnike in osebje, ki sodelujejo pri cepljenju, je treba ustrezno usposobiti za učinkovitejše informiranje staršev.
     

12. Starši morajo poznati in imajo pravico, da so obveščeni o obstoju zakona 210 iz leta 1992 o načinih za pridobitev nadomestila za škodo, ki je posledica cepljenja. Zakon mora biti dostopen in javno na voljo na sedežu Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
     

13. Ker lahko cepivo, tako kot vsa zdravila, pri cepljenju povzroči škodo, ki se lahko pokaže takoj ali z zakasnitvijo, bi morali biti starši zaradi svojega otroka in moralne dolžnosti do drugih otrok, ki bodo v prihodnosti cepljeni, ustrezno informirani in podučeni o tem, kako opozoriti na kakršno koli spremembo ali anomalijo – tako fizično kot psihično, ki jo opazijo pri svojem cepljenem otroku. Opažene spremembe bi morali nemudoma sporočiti otrokovemu pediatru, opraviti zdravniški pregled otroka in se pozanimati o ustrezni medicinski obravnavi, trenutnih motnjah in preventivi pri poslabšanju stanja, ki se lahko pojavi v kratkem ali čez čas.
     

14. Če pediater domneva, da gre za neželeno reakcijo na cepivo, je obvezan izpolniti obrazec o domnevnem neželenem učinku (D.M. 23.12.2003). Menimo, da bi bilo treba obnoviti obveznost poročanja o domnevnih neželenih učinkih in hkrati okrepiti spodbujevalni mehanizem za takšno ravnanje.

 

Menimo, da bi pristop do cepljenja, pri katerem bi več pozornosti namenili svojim otrokom, zagotovil boljšo zaščito njihovega zdravja pred nalezljivimi boleznimi in zmanjšal tveganje za škodo, ki jo cepivo lahko povzroči. Prav tako bi vsak preventivni poseg z novim pristopom prilagodili na podlagi najnovejših znanstvenih spoznanj dejanskim individualnim pediatričnim potrebam ob upoštevanju trenutnih spremenjenih družbenih in zdravstvenih razmer naše države.

 

To pismo so podpisali le nekateri, vendar še mnogo zdravnikov in združenj deli enaka zgoraj predstavljena prepričanja.

 

Poleg tega smo prepričani, da bi se bilo pripravljenih podpisati več deset tisoč italijanskih staršev, ki se s temi načeli strinjajo in so že pred nami spoznali, da so pediatrična cepljenja, izvedena na dosedanji način, njihovim otrokom pustila blažje ali celo resnejše posledice.

 

Povod za številne razprave v zadnjih letih o cepljenju je, da je tema v znanosti še vedno odprta in če torej želimo služiti resnici, imamo le eno možnost: združiti se in razpravljati o tej temi z odprtim srcem in brez navzkrižnih interesov. To bi bilo tisto, kar dela medicino dobro, druge prakse niso sprejemljive in se prej ali slej izkažejo za škodljive.

 

Ne želimo nasprotovati mednarodnim smernicam o otroškem cepljenju, ampak želimo pomagati Italiji, da napreduje na poti Evropske skupnosti v smeri liberalizacije cepljenja in prepusti staršem, po tem ko jih pravilno informiramo o prednostih in slabostih cepljenja, končno odločitev o tem, ali bodo cepljenje svojih otrok sprejeli ali ne.

Navsezadnje današnji starši upravičeno zahtevajo uveljavljanje svoje pravice, čeprav niso le oni sami odgovorni za življenje in zdravje svojih otrok. Jasno pa je, da jih morajo na tej poti voditi in jim svetovati strokovnjaki s tega področja, zlasti tisti, zaposleni v institucijah.

 

V upanju, da ste vi in v vašem uglednem inštitutu razumeli globoko motivacijo, ki nas je spodbudila k pisanju tega dokumenta, vas lepo pozdravljamo:

 

Roberto Gava, farmakolog, toksikolog in kardiolog, podpredsednik AsSIS (Padova) Eugenio Serravalle, pediater, otroško varstvo in neonatalni patolog, predsednik AsSIS (Pisa) Maurizio Proietti, raziskovalec ISDE in predsednik znanstvene komisije AsSIS (L’Aquila) Antonio Abbate, splošni zdravnik (Rim) Teresa Adami, splošni zdravnik (Verona) Damiana Alberti, zdravnik psihoterapevt (Genova) Carlo Alessandria, gastroenterolog (Torino) Paolo Domenico Algostino, pediater (Torino) Giovanni Alvino, ginekolog, urolog (Salerno) Rosario Amelio, zdravstveni direktor (Catanzaro) Maria Cristina Andreotti, splošni zdravnik (Modena) Marialisa Angeli, pediater (Aosta) Caterina Arcanà, ginekolog (Messina) Gaetano Arcovito, psihiater (Messina) Andrea Aversa, splošni zdravnik (Neapelj) Rita Baraldi, radiolog (Ferrara) Maurizio Bardi, splošni zdravnik (Milano) Domenico Battaglia, urolog in androlog (Ferrara) Biagia Antonina Bellia, pediater (Catania) Cinzia Pia Benedetto, pediater (Rim) Innocenza Berni, zdravnik kemijsko-klinične medicine (Viterbo) Laura Bertelè, zdravnik fizikalne in rehabilitacijske medicine ter psiholog (Lecco) Mario Berveglieri, pediater specialist (Ferrara) Elena Beziza, anesteziolog (Milano) Mariarosa Bonazzoli, splošni zdravnik (Novara) Laura Borghi, zdravnik kemijsko-klinične medicine (Milano) Luigi Brunino, fizikalna medicina in rehabilitacija (Padova) Paolo Campanella, splošni zdravnik (Varese) Mattia Canetta, zdravnik interne medicine (Rim) Maurizio Cannarozzo, zdravnik medicine dela in psihoterapevt (Trst) Guido Cantamessa, splošni zdravnik (Bergamo) Flora Cappellin, psihiater (Torino)

Marco Cavo, kardiolog (Milano) Carlo Cenerelli, splošni zdravnik (Milano) Remigio Cenzato, splošni zdravnik (Benetke) Anna Cesa-Bianchi, pediater (Sondrio) Goffredo Chiavelli, pediater (Trbiž) Giancarlo Cimino, pediater (Cagliari) Salvatore Coco. splošni zdravnik (Catania) Marco Colla, urgentni kirurg (Biella) Donatella Confalonieri, infektolog (Mantova) Ruggero Alberto Consarino, ginekolog (Modena) Maurizio Conte, pediater (Rim) Mariella Cordella, splošni zdravnik (Bologna) Marisa Cottini, ginekolog (Torino) Marcello Dalloni, ginekolog (Pesaro) Eugenio De Blasi, splošni zdravnik (Milano) Tommaso De Chirico, pulmolog (Milano) Beatrice Dedor, zdravnik paliativne oskrbe (Milano) Elena De Giosa, zdravnik medicine dela (Monza in Brianza) Monica Delucchi, zdravnik interne medicine (Genova) Emilio De Tata, športni zdravnik (dežela Emilija) Vincenza Di Meglio, zdravnik interne medicine (Bologna) Sebastiano Di Salvo, zdravnik interne medicine (Catanzaro) Gustavo Dominici, splošni zdravnik (Rim) Sabine Eck, splošni zdravnik (Modena) Giuseppe Fagone, splošni zdravnik (Milano) Paola Fava, športni zdravnik (Bologna) Luisa Ferla, nevrolog (Torino) Maria Luisa Ferrari, specialist pediater (Ferrara) Guglielmo Ferraro, zobozdravnik (Salerno) Fedora Fornaini, anesteziolog (Livorno) Andreina Fossati, splošni zdravnik (Neapelj) Giovanna Gallerani, pediater in otroški nevropsihiater (Bologna) Egidio Galli, športni zdravnik (Messina) Elisabetta Galli, prehranski zdravnik (Monza in Brianza) Paolo Garati, splošni zdravnik (Torino) Lucia Gasparini, endokrinolog (Rim) Maurizio Giacometti, splošni zdravnik (Bergamo) Giovanna Gigli, zdravnik in klinični psiholog (Milano) Giovanna Giorgetti, splošni zdravnik (Terni) Paolo Giraudo, splošni zdravnik (Torino) Barbara Grandi, ginekolog (Siena) Daniele Grassi, urolog (Bologna) Maria Rita Gualea, športni zdravnik (Pavia) Emilio Iodice, zdravnik higiene in preventivne medicine, pulmolog in nevrolog (Novara) Giuseppe Leardini, splošni zdravnik (Rimini) Giuseppe Leone, nutricionist (dežela Kalabrija) Carmine Lo Schiavo, splošni zdravnik (Chieti) Alfredo Lubrano, splošni zdravnik (Neapelj) Alberto Magnetti, splošni zdravnik (Torino) Claudio Mangini, splošni zdravnik (Genova) Francesco Marino, hematolog (Rim) Angelo Masi, splošni zdravnik (Bologna) Chiara Matteoli, splošni zdravnik (Pisa) Loredana Mattioli, splošni zdravnik (dežela Emilija) Pindaro Mattòli, splošni zdravnik (Perugia) Dario Mazza, zobozdravnik (Rim) Alberto Mazzocchi, maksilofacialni kirurg (Bergamo) Carlo Melodia, zdravnik in biolog (Neapelj) Giacomo Merialdo, higiena in preventivna medicina (Genova) Simona Mezzera, splošni zdravnik (Firence) Dario Miedico, mrliški oglednik (Genova) Monica Monaco, statistik (Bologna) Livia Mondina, ginekolog (Milano) Marco Montaldo, pediater (Cuneo) Giampiero Moruzzi, splošni zdravnik (Bologna) Teresa Mosca, ginekolog (Livorno) Annalisa Motelli, zdravnik medicine dela (Milano) Gennaro Muscari Tomaioli, splošni zdravnik (Benetke) Maria Grazia Musso, splošni zdravnik (Genova) Paola Nannei, pediater in radiolog (Milano) Gabriella Niort, endokrinolog (Torino) Laura Olivero, splošni zdravnik (Torino) Roberto Olivi Mocenigo, otroški zobozdravnik (Modena) Paola Pamich, splošni zdravnik (Genova) Maria Paregger, splošni zdravnik (Bolzano) Veronica Petraglia, splošni zdravnik (Bologna) Roberto Petrucci splošni zdravnik (Milano) Mauro Piccini, splošni zdravnik (Novara) Chiara Piccinini, zdravnik avdio-psiho-fonolog in biolog (Modena) Rosella Pierdomenico, pediater (Ascoli Piceno) Massimo Pietrangeli, pediater (Pescara) Miriam Pisani, zdravnik higiene in preventivne medicine (Torino) Emma Pistelli, stomatolog (Pistoia) Raffaella Pomposelli, splošni zdravnik (Milano) Giuliano Poser, športni zdravnik (Pordenone) Massimo Presacco, splošni zdravnik (Padova) Luciano Proietti, pediater in otroški kirurg (Torino) Pietro Rabolli, pulmolog (Savona) Orazio Raffa, zdravnik higiene in preventivne medicine (Messina) Paolo Roberti di Sarsina, psihiater (Bologna) Adele Alma Rodriguez, predsednik LUIMO (Napoli) Andrea Roncato, fiziater (Padova) Antonia Mariapia Ronchi, splošni zdravnik (Milano) Anna Paola Rosaspina, splošni zdravnik (Bologna) Gisella Ruzzu, pulmolog (Genova) Mariateresa Sacchi, pediater (Milano) Cristiana Salvadori, splošni zdravnik (Pisa) Guido Sartori, zdravnik ajurvede (Bologna) Romana Sartori, splošni zdravnik (Monza in Brianza) Nicoletta Scoz, endokrinolog in zdravnik za presnovne bolezni (Bologna) Sergio Segantini, splošni zdravnik (Firence) Francesco Siccardi, splošni zdravnik (Savona) Chiara Simoncini, splošni zdravnik (Pisa) Mario Soliani, pediater (dežela Emilija) Maria Grazia Tamburini, geriater (Bologna) Carlo Tonarelli, pediater in neonatolog (Genova) Diego Tomassone, prehranski zdravnik (Torino) Danilo Toneguzzi, psihiater in psihoterapevt (Pordenone) Elena Tonini, psihoterapevt (Brescia) Mariateresa Torri, pediater (Milano) Silvana Santoro, splošni zdravnik (Bologna) Ermatea Trabucco, splošni zdravnik (Salerno) Anna Truci, splošni zdravnik (Firence) Pierluigi Tubia, splošni zdravnik (Benetke) Giancarlo Usai, infektolog (Perugia) Mariateresa Ventrella, pediater in otroški nevropsihiater (Bologna) Franco Verzella, okulist (Bologna) Giulio Viganò, pediater (Milano) Andrea Vincenzi, splošni zdravnik (Modena) Mariarosa Vitali, otroški nevropsihiater (Genova) Grazia Vitelli, splošni zdravnik (Bologna) Carla Zagonara, splošni zdravnik in psiholog (Bologna) Marta Zoratti, športni zdravnik (Bologna) Bruno Zucca, splošni zdravnik (Brescia)